Julija je zapisala na Netspacebook:

Julija skače po eni nogi.

Kako tudi ne bi? Tega dne je že tretjič obula čeveljce z visoko peto in cunjice za valeto, si zavrtela zgoščenko in se postavila pred ogledalo.

Bila je prepričana, da mora še in še vaditi ples v visokih petah. In pri tretjem poskusu, pri poskoku na levo nogo se je peta levega čevlja kratko malo odlomila.

»Oh,« je zastokala, sedla na tla in si ogledala razdejan čevelj. Peta se je komaj še držala čevlja. Julija jo je zgrabila in odtrgala. Nato je vstala in po desni nogi odskakljala do mobilnega telefona, ki je nemo ždel na nočni omarici. Sedla je na posteljo, ga pograbila in razmišljala, koga naj pokliče na pomoč: očija, mami ali Tjašo. Tjašo, seveda!

Poiskala jo je v imeniku in jo poklicala.

»O, Juli, kje si?« se je je razveselila Tjaša.

»Doma. Saj ne boš verjela! Se spomniš tistih lepih roza čevljev, ki mi jih je mami kupila za valeto?«

»Kaj je z njimi? Ti niso več všeč?«

»Ne to,«

»Si v njih stopila v pasji drekec?«

»Neeee! Peta na levem čevlju se je odlomila. Mislim, da so zdaj popolnoma neuporabni.«

»Ja, in? Naj ti mami kupi nove!«

»Znorela bo!«

»Julija, zberi se! Zakaj naj bi znorela? Razloži ji, da je velika sreča, da se to ni zgodilo na valeti. Dijo!«

»Hej, kam greš?«

»Dijo, Juli!« je še dejala Tjaša in prekinila zvezo.

Julija je presenečeno buljila v telefon, nato pa poslala Tjaši sporočilo:

»In kaj je tako nujnega, da ne moreš klepetati z menoj??? Si na zmenku???«

Ležala je na postelji, poslušala glasbo in čakala, da ji Tjaša odgovori. Čakala je pet, deset, petnajst minut … Šele čez dvajset minut je dobila odgovor:

»Itak, da sem na zmenku! Ti potem vse povem. Lupčka!«

Julijo je kar vrglo s postelje. Tjaša je na zmenku! S kom? Zakaj ji ni nič povedala? Saj sta se vendar zmenili, da si vse povesta!

Kdo bi lahko bil? Nekdo iz šole? Ali morda kdo z netspacebooka? Julija se je odločila, da to zadnjo možnost preveri. Sedla je k pisalni mizi, prižgala računalnik in se prijavila v netspacebook. Najprej je pogledala na svojo stran, če je kaj novih sporočil.

Novo sporočilo: Poldi32 bi rad postal tvoj prijatelj.

»V redu, Poldi32, pa bodi moj prijatelj!« je dejala Julija in kliknila na Poldijevo sličico, na kateri pa ni bil on sam, temveč fotografija nekega športnega avtomobila. Odprla se je njegova stran:

Poldi 32

Moški

Novo mesto

Kaj pričakujem: prijateljstvo, punce.

Naj glasba: Nirvana, Tom Waits, Beatles

Naj knjiga: Discworld, Župcin dnevnik, Neskončna zgodba

Naj potovanje: Sejšeli (še nisem bil, tja bom nekoč peljal svojo ljubico).

»Hehehe, Dolenjec! Išče punce! Ha, kdo pa jih ne tule gor! Naj glasba: Tom Waits? Kdo neki je Tom Waits?« je glasno razmišljala Julija,

v iskalec natipkala T O M W A I T S in si ogledala filmček, v katerem je gospod T. W. prepeval.

»Hej, čuden model s klobučkom, pogrizenimi nohti in hreščečim glasom. Upam, da tale Dolenjec ni podoben Tomu Waitsu.«

Potem se je spomnila, da je pravzaprav prišla zato na netspacebook, ker hoče raziskati, s kom je odšla Tjaša na zmenek. Kliknila je na povezavo do Tjašinih prijateljev in prijateljic. Tjaša jih ima kar sto dvanajst!

»Hm, kateri bi lahko bil?« je premišljevala Julija, medtem ko je klikala na sličice njenih prijateljev.

»Kaj pa tale model z blond laski in modrimi očki, Blondi? Neee, doma je v Kopru – predaleč!«

Vsi po vrsti so se ji zdeli sumljivi in primerni za kandidata za zmenek s Tjašo.

»Eh, počakati bom morala, da mi sama pove,« je zavzdihnila.

Vstala je, poiskala šolsko torbo, preverila urnik za naslednji dan in se lotila nalog. Tjaša jo je pogosto zafrkavala, da je »piflarka«, a to preprosto ni bilo res.

Julija za šolo nikoli ni porabila več kot uro časa na dan – na hitro je pregledala snov v učbenikih, napisala naloge in potem je bila prosta, ves ljubi dan, razen ob torkih in četrtkih, ko je imela zvečer še španščino.

Zakaj ravno španščino?

Tam nekje v četrtem ali petem razredu je Julija besno spremljala vse španske nadaljevanke po televiziji. Jokala je skupaj z nesrečnimi junakinjami in se skupaj z njimi veselila, kadar so bile srečne.

Takrat je očka in mamico prosila, da sta jo vpisala na tečaj španščine in jo dvakrat na teden vozila na drugi konec mesta.

Enkrat prosti koncu šestega razreda je Julija med gledanjem ene od nadaljevank vstala in rekla:

»Beda! Vse so enake!« ugasnila televizijo in prenehala z gledanjem solzno-limonadasti-žajfastih nadaljevank enkrat za vselej.

Španščina pa je ostala…

Če bo Julija uspešno končala deveti razred, če bo imela več petic kot štiric (in, bog ne daj, trojk), jo bosta očka in mami peljala v Barcelono.

»Kaj pa je v Barceloni tako zanimivega?« je vprašala Julija.«

»Španščina, na primer. Flamenco. Ogromen akvarij, kjer se sprehodiš skozi prozoren tunel, nad teboj pa plavajo morski psi. Arhitekt Gaudí. Tržnica.« je naštevala mami.

»Kdo je to Gaudí?« jo je zanimalo.

»Kaj nimaš interneta? Poišči kaj o njem!«

Julija si je ogledala reči, ki so jih po Gaudíjevih načrtih zgradili v Barceloni in izjavila:

»Odbito! To pa res moram videti od blizu!«

Hiše so jo spominjale na pravljične svetove, kot bi bile sezidane za neka druga bitja z nekih drugih svetov.

Misel na potovanje v Barcelono je bila dovolj, da je Julija pridno pisala naloge in sem in tja ponovila šolsko snov.

Ko je tega dne končala z nalogami, je spet sedla pred računalnik in vtipkala besedo B A R C E L O N A in brskala med sličicami.

»Vau, vse to bom v resnici videla!«

In tedaj jo je med občudovanjem tujega mesta zmotil Poldi32, ki se je pojavil v klepetalnici.

Poldi32: Živijo!

Julija: Živijo!

Poldi32: Motim?

Julija: Niti ne.

»Pa kaj je s tem Poldijem32? Tako lepo je vzgojen kot kak stari ata,« je pomislila Julija.

Poldi32: Kaj počneš?

Julija: Brskam po sličicah Barcelone. Poleti gremo tja za šest dni!

Poldi32: O, hudo! Vi pa niste ravno revni, kaj?

Julija: Pa tudi bogati ne. Včasih pa si le privoščimo kakšno potovanje.

Poldi32: Koliko si stara?

Julija: 14. Ti pa 32, se mi zdi.

Poldi32: Ne, ne, to je fora. Star sem 16. Ko bom 32, bom peljal svojo ljubezen na Sejšele.

Julija: Zakaj?

Poldi32: Ker so to najlepši otoki na svetu in bi jih rad obiskal v družbi osebe, ki jo ljubim.

Julija: Kam hodiš v šolo?

Poldi32: Gimnazija Novo mesto. Ti?

Julija: Deveti razred. Ljubljana.

Poldi32: Žabarka :)

Julija: Dolenjček ;)

Tedaj se je oglasil Julijin telefon.

Julija: Dijo, Dolenjček! Morda se še kaj vidiva.

Poldi32: Hej, kam greš?

A Julija mu ni več odgovorila. Pohitela je do telefona. Seveda, bila je Tjaša.

»Halo! Kako je bilo na zmenku??? In s kom, presneto, si šla, kar tako, ne da bi mi karkoli povedala? Sem kar malo užaljena, veš!« jo je zasula z vprašanji.

»Ej, Juli, izi, izi! Lepo nekam sedi in posušaj!«

»No, povej že, pliiiiiiiz!« je bila Julija čisto neučakana.

»Saj veš, da sva šli skupaj iz šole, ne?«

»Jooooj, ali lahko, prosim, malo skrajšaš! Seveda vem, da sva šli skupaj iz šole in niti črhnila mi nisi o tem, da si zmenjena! Prav nesramna si, veš! Jaz pa tebi vse povem!«

»Ja, saj tedaj še nisem vedela, da sem zmenjena. Šla sem mirno proti domu in tik preden sem odklenila vrata stanovanja, je zazvonil telefon. Bil je Blondi.«

»A tisti iz Kopra?«

»Da, on. In veš kaj? Tipček je prišel z vlakom iz Kopra samo zaradi mene. Poklical me je z železniške postaje in me milo prosil, če se dobiva kar tam, ker on Ljubljane ne pozna.«

»In si kar šla?«

»Ma, jasno. Tipček se mi je zasmilil. Revež je šprical šolo, da je bil lahko ob enih že v Ljubljani. Takoj, ko je prišel, me je poklical. No, že prej me je klical, ampak sem imela telefon izklopljen med poukom. Saj veš, danes smo imeli Logarjevo in veš, kako postane histerična, če v razredu zazvoni ali pa samo zabrenči kak telefon.«

»Kakšne je?«

»A moj telefon…«

»Ma, ne, koza, kaj me zafrkavaš! Kakšen je Blondi?«

»Ja, blond, ane. Pa plave učke. Ravno tak kot na sliki na netspacebooku. In zelo lepo se je pogovarjat z njim. Šla sva do Tivolija, na sladoled. Veš, tja pri mini golfu, kjer je poceni in imajo velike porcije.«

»Aha. In zdaj misliš, da me blazno zanima, katero vrsto sladoleda sta jedla. Da mi takoj poveš, če sta se POLJUBLJALA!«

»No, preden je odšel nazaj na vlak, sva si dala en cmok, tak mamin. Saj on ni moj fant ali kaj podobnega, samo frend z netspacebooka. In jaz se menda ne bom kar poljubljana z vsemi frendi z netspacebooka, štekaš???«

»Ja, Tjaši, no. Kako si ga pa prepoznala? A sta se kaj dogovorila, po čem se bosta spoznala? Saj prej se nista še nikoli videla, ne?«

»Hehehe, v bistvu sva se! Si pozabila, da imam kamero na računalniku? On jo ima tudi in večkrat sva se pogovarjala tako, da sva se zraven tudi gledala…«

»In sta si bila všeč?«

»Ja, itaaak! Drugače mali ne bi prišel iz Kopra, ne? In jaz ga ne bi šla na vrat na nos iskat na postajo, kaj misliš?«

»V redu, no. Ampak vseeno sem užaljena, ker mi nisi nič povedala…« je nergala Julija.

»Ja, pa saj ti zdaj pripovedujem, ne? Prej se ni dalo, ker se je vse zgodilo tako na hitro.« je razlagala Tjaša.

»A potem se je vse lepo končalo?«

»No, recimo…« je dejala Tjaša in zavzdihnila.

»Kaj je? Ima v Kopru že punco? Je v resnici grši, kot si si ga predstavljala? Ima kakšno hudo nalezljivo bolezen? Ima v vsakem mestu kakšno punco?«

»Ah, ne. V bistvu je vse v redu. Plačal mi je trojno porcijo sladoleda in sebi tudi in potem …«

»Kaj potem? A sta bruhala?«

»Neeeeeeeeee. Potem mu je zmanjkalo za vlak za nazaj v Koper!«

»Zakaj pa ni kupil povratne vozovnice?«

»To sem ga tudi jaz vprašala. Je rekle, da je bil tako zmeden, da je na to čisto pozabil. In potem sem mu posodila denar za vlak.«

»Hahahahaha,« se je Julija valjala po postelji od smeha, »Hudo!«

»Ah, kaj, saj mi bo drugič vrnil. Saj to ni nič takega!«

»Res je,« je dejala Julija, medtem ko si je brisala solze smeha z lic, »V bistvu je to zelo v redu. A si predstavljaš, da bi bil ta Blondi kak maniak, ki bi te hotel odvleči tja med grmovje v Tivoliju? A na to nisi nič pomislila?«

»A daj, Juli! Pa ne Blondi! Za kakega čudnega modela ne bi mogla zares vedeti, kaj se mu mota po glavi, za Blondija sem pa itak vedela, da je kulski tip in da se bo O.K. obnašal.«

»No, prav. Ampak Tjaši – ko bom šla jaz na zmenek, bom tebi že prej povedala. Še preden bom šla!«

»Ja, prav. Saj bi jaz tudi tebi… če ne bi šlo vse tako hitro. Ej, mami je prišla domov. Dijo. Ti še kaj napišem v mailu. Čauči!«

»Čauči!« je še uspela vzklikniti Julija, preden je Tjaška prekinila zvezo.

Od presenečenja in malce tudi od nevoščljivosti je Julija za nekaj minut obsedela na postelji in se igrala s telefonom. Tudi ona bi šla vsaj na mičken zmenek, a zakaj ni šla, so bili najmanj trije razlogi:

Prvič: Julijo je bilo strah tipov z interneta. V bistvu so bili tujci, četudi je z njimi veliko klepetala. Ji je bilo jasno, da to ni enako kot če se z nekom pogovarjaš »v živo«, iz oči v oči. Kamere pa ni imela. Očka in mami sta bila odločno proti. Če bi jo Tjaša vprašala, zakaj je nima, bi ji gladko zabrusila, da je raje sama v sobi in da se ne misli razkazovat tipom – niti sebe niti svoje sobe, ki bi jo morala v primeru posedovanja kamere kar naprej pospravljati!

Drugič: sošolci so preveč otročji in z njimi niti pod razno ne bi hotela na zmenek – prav sram bi jo bilo, če bi jo kdo srečal v mestu s katerim od njih!

Tretjič: očka in mami bi ponorela. Julija misli, da sta najbolj starokopitna starša na svetu, ker pravita, da je za zmenke še premlada. Premlada??? Halo! Saj jih ima vendar že skoraj petnajst!

Po kosilu je Julija zbrala pogum in s kar se da prijaznim obrazkom prišla v dnevno sobo, kjer je mami brala časopis, očka pa se je z drugo polovico časopisa pokril čez glavo in mirno spal na kavču.

»Mamiii! Ena nesreča se mi je zgodila.«

»Ja? Si dobila trojko pri matematiki?«

»Ne, ne, v šoli je vse v redu!«

»Pa ti ja niso ukradli kolesa? Kolikokrat sem ti rekla, da ga zaklepaj, oziroma, da ga vedno spravi v klet, ko prideš domov!«

»Ne, mami, kolo je v kleti, na varnem.«

»Kaj pa je potem?

»Uh… peta na čevlju za valeto se mi je zlomila.«

»Aja? Kaj si pa delala? Pa ne, da si vadila skoke z njimi?«

»Mmmm, samo malo sem poskusila, kako se pleše v njih…«

»In peta je kar odpadla, praviš? Pokaži jih!«

Julija je prinesla čevlje v dnevno sobo. Pravzaprav enega s peto in drugega brez nje. Podala jih je mami, ki si jih je temeljito ogledala.

»Hm… morda pa je bolje, da se je to zgodilo danes kot če bi se na valeti. Najbrž spet slaba roba, četudi niso bili najbolj poceni. Vprašanje, če bi jih kak čevljar lahko spravil v red. In sploh. Kje naj najdem čevljarja. Saj nobenega ne poznam. Bova šli kar po druge čevlje. Greva kar danes?«

»Meni je kul, če greva danes. Mami, ti si zlata!« je zaklicala Julija in objela mamo. Saj res ni taka katastrofa, če se na čevlju odlomi peta, vendar je vseeno pričakovala nekaj nerganja in nekaj navodil, kako se ravna s čevlji. Pa je bila mami tokrat kar dobre volje in ji je pridigo prihranila.

»Oči, greš z nama v mesto? Juliji morava kupiti druge čevlje za valeto, ti so fuč.« je mami povabila še očka.

Očka je zaspano pokukal čez rob časopisa in zastokal:

»Oja, komaj čakam! Saj veš, da obožujem letanje po trgovinah, še posebej po trgovinah z žensko robo. Kar izvolita, jaz raje ostanem doma, če nimata nič proti.«

»V redu, razumem,« se je zasmejala mama, »Ti kar uživaj doma. Se vidimo zvečer!«

In sta šli. In se čez tri ure vrnili s tremi pari čevljev. Enim za Julijo in dvema paroma za mamo. Mama je verjetno ta dan dobila plačo, Julijini polomljeni čevlji pa so bili dober izgovor, da je lahko nekaj kupila tudi zase.

Julija jih je obula in se pokazala v njih še očku.

»Traraaam! A so lepi?« je zaklicala, ko je vstopila v dnevno sobo.

Očka je odmaknil pogled s televizije, jo premeril od nog do glave in dejal:

»Ej, tamala, prav luštna boš na valeti! In ne pozabi, pred valeto morava še vaditi za ples. A sploh znaš plesati?«

»A, daj, no, saj hodim na plesne!«

»Potem pa ni panike!« je še dejal očka in se posvetil poročilom na televiziji.

Julija je čevlje pospravila v omaro in sedla pred računalnik. Preden gre spat, mora Tjaši napisati mail. Brez tega se dan sploh ne bi prav končal.

Hello!

Kok si, stara moja? Ne veš, kok sm ti fouš za zmenek!!! Tut jaz bi šla! No, sej bom šla, ko bo pršu taprav. Sam se bom prej prpravla in sploh se bom ful namazala, da bom zgledala mal starejša, recimo osmnajst. Pa da te ni blo nč strah it? Ko ga še nikol nis vidla, ej! Če se jest kdaj zmenim za slep zmenek, boš šla ti stoprocentno zraven, boš nekje v bližini, da boš pritekla na pomoč, če bi kej blo, kar ne bi smel bit. Hehe, boš pač gledala od daleč, če se bom kej zalizala in tko. Ane, da boš šla z mano???

Ej, prou si mela, mami sploh ni bla nč jezna zarat čevlou. Še vesela je bla, zgleda - ker sva šli takoj po nove in še zase si je nabavla dva para. No, zdej mam take z mal nižjo pa bl široko peto, tko da č bom kej poskakvala, se nau nč polomil. Je blo zanimiu u trgovini. En emo je pršu s svojo mamico, sta tut kupvala čevle za valeto. Je biu čist zgublen, je hotu kupit kr prve, ki jih je pomeril, sam da bi lahk šu čimprej domu, mami mu je pa težila, da je moral sprobat vsaj 5 parou. Pol sm slišala, k ji je zasikal, da bo kr šu, če se ona hitr ne odloč, k on da ma tega zadost in poln kufer in nej že neha težit. Njegova mama je čist rdeča ratala in hitr kupla en par, ki se ji je zdel najbl O.K., pol sta pa šla vn iz štacune. Ej, in pol so bli še trije mudeli, ki so kupval čevle za maturo. Ful hudi tipi! Skoz so se režal pa neki zezal prodajalko, pa pomerjal bele lakaste čevle, ki jih pol, jasn, niso kupil. Nazadnje so si nabavl vsi enake čevle, take koker superge, sam da so bli črni. Ej… komi čakam, da pridem na gimnazijo! Če so tm vsi tipi tko hudi … ah … in … oh.

Mam novga frenda na netspacebooku, ime mu je Poldi32 in se ful smešn obnaša. Prav, da je iz gimnazije v Novmu mestu. A koga poznaš s tm? Ker js tipu kr tkole ne bom zaupala, ne? No, sej bomo vidl. V glavnem se pa tko nimam cajta ukvarjat sa temi tipi, k pišemo mato v petek. A ti kej ponavlaš? Js bom kr rešila ene par nalog, k hočem imet štirko pr Gozdarjevi. K hočm pod nujno na gimnazijo prit. Pa k sta mi tastara oblubila, da gremo v Barcelono, č bom kao odlična, č bom imela več petk koker štirk. In za mato bom čist vesela, č bom imela štir in ne tri.

Pa še zgodlo bom vprašana drug teden. Ma, dej, vsega je kr mal preveč naenkrat, js bi pa rada kr tko mal po netu hodila pa mogoče kašno dobro knjigo prebrala. Zdej sm dobila DVD od bratranca, od Discworlda, kako so hotl narest atentat na njihovga božička, ki ni božiček ampak Hedgehog in ima čekane koker en divji prašič in namest jelenčkov so v sanke vpreženi divji prašiči. No, in zarat tega, ker ga hočjo eni ubit, se pojavi gospod Smrt in »božička« nadomešča. In nardi ful štalo v eni trguvini, ko v resnici podari čist vse živo, kar si otroc zmislijo, pa še trgovcu reče, da mora vse dat brezplačno, ne pa da starši tist plačujejo, kar si otroc zaželijo. Meni je boljš koker Lord of the rings, ker tm je preveč enih fajtov, mene pa une velike bitke u bistvu sploh ne zanimajo.

No, fajn bot, sej jutr zjutrej se vidva.

A je pršu Blondi srečno domov? Kdo mu bo pa napisal opravičilo, k je šprical???

Js grem zdej spat.

Objemček

Juli